Beseda gemoterapija izvira iz latinske beseda gemma, ki pomeni zarodni brstič ali popek ter grške besede therapeia, ki pomeni zdravljenje. Brstiče so v medicinske namene uporabljali že stari Egipčani. V Evropi so jih v terapevtske namene prvi začeli uporabljati homeopati v Franciji okrog leta 1950.
Gemoterapija se uvršča v fitoterapijo, oziroma natančneje v fitoembrioterapijo, kot jo je poimenoval dr. Pol Henry, belgijski zdravnik (1918–1988). Henry je skupaj s skupino francoskih homeopatov izvedel serijo kliničnih preizkusov na živalih in ljudeh; želeli so dokazati psihofarmakološke učinke gemoterapevtskih pripravkov. Objavili so tudi več monografij s podrobnimi podatki o svojih ugotovitvah.
Surovine za pripravke (brstiči, poganjki, korenine, skorja in semena dreves in grmov) se nabira v obdobju rasti. Rastline se obirajo spomladi, v času celične delitve in rasti rastlin, semena pa jeseni. V fazi kalitve popki vsebujejo najvišjo koncentracijo aktivnih hormonov rastnega faktorja, auksinov in giberelinov. Ti specifični hormonski dejavniki vsebujejo dragocene informacije, ki so potrebne za učinkovito dreniranje različnih organov in tkiv na celičnem nivoju. Embrionsko oziroma zarodno snov iz svežih popkov se ekstrahira s postopkom maceracije. To metodologijo so razvili v Franciji v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja in predstavlja najbolj popoln sklop visoko koncentriranih aktivnih sestavin, bistvenih za regeneracijo tkiv, ugoden razvoj rasti in ustrezno drenažo.