Pionir kraniosakralne obravnave je dr. William Sutherland (1873–1954), osteopat, ki je odkril kraniosakralni sistem in njegovo značilno gibanje ter postavil temelje KSO. V zadnji četrtini 20. stoletja je začel praktične poskuse izvajati dr. John E. Upledger, osteopat in kirurg, ki je empirično dokazal gibanje dure in lobanjskih kosti.
Kraniosakralni sistem sestavljajo:
- meninge (sistem treh membran, ki obdajajo možgane in hrbtenjačo),
- cerebrospinalna tekočina (likvor), ki se pretaka znotraj mening,
- kostne strukture, na katere se meninge pripenjajo ter
- druga vezna tkiva, ki so tesno povezana z meningami.
Kraniosakralni sistem je pol-prepustni hidravlični sistem, ki ga ščiti zunanja neprepustna membrana – dura mater. Hidravlična komponenta sistema je likvor.
Poglavitni dejavnik pri evalvaciji stanja pacienta in pri izvedbi KSO je kraniosakralni ritem. Kraniosakralni ritem je inherentna mobilnost sakruma in kranialnih kosti, mening in dure v spinalnem kanalu ter pulzacije cerebrospinalne tekočine. Kraniosakralni ritem ostaja celo življenje enak. Razlikuje se od ostalih ritmov, kot so npr. dihanje ali srčni utrip. Frekvenca kraniosakralnega ritma je od šest do dvanajst ciklov na minuto. Najlaže se ga začuti na glavi ali na sakrumu. Občuti se ga kot rahlo širjenje in ožanje glave. Faza širjenja se imenuje fleksija kraniosakralnega sistema. V fazi fleksije celoten skeletni sistem rotira navzven. Faza, v kateri se lobanja zoži, se imenuje ekstenzija; v tej fazi celotno telo rotira navznoter.
Pri izvajanju KSO igra pomembno vlogo dotik, s pomočjo katerega terapevt nudi klientu podporo in mu pomaga pri avtokorekcijskih mehanizmih. S pomočjo dotika se terapevt sinhronizira s kraniosakralnim ritmom pacienta, evalvira ritem ter vezivno-tkivne strukture in jih obravnava. Pri kraniosakralnem ritmu terapevt preverja hitrost ritma, amplitudo in simetrijo. S palpacijo odkriva restrikcije v sistemu in jih nato sprošča z nežnimi neinvazivnimi tehnikami. KSO izboljša gibljivost lobanjskih šivov, elastičnost fascij in čvrste vezivne membrane (dure mater) ter vpliva na boljšo izmenjavo snovi v ventrikularnem in venskem obtoku.
Učinkovitost terapije je odvisna od stika med terapevtom in pacientom, od tenkočutnosti terapevta in njegove sposobnosti, da se poveže s kraniosakralnim ritmom in razbere, kaj mu ritem sporoča.
Kraniosakralni sistem ima močan vpliv na celoten organizem, saj sta v sistemu poleg možganov in hrbtenjače zajeti tudi hipofiza in epifiza. Glede na to, da možgani in hrbtenjača nadzirajo živčni sistem, KSO pomembno vpliva na vrsto telesnih funkcij. Ker obravnava deluje tudi na hipofizo (ki je glavna endokrina žleza) in epifizo, ima posledično vpliv na celoten endokrini sistem in hormonsko stanje organizma.