Osteopatija

Osteopatija je komplementarna zdravstvena veda, priznana s strani Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in mednarodno sprejeta kot znanost, ki se pri ocenjevanju, diagnosticiranju in izvajanju terapije poslužuje izključno dela z rokami. Leta 2018 je WHO vključila Mednarodno osteopatsko zvezo (Osteopathic International Alliance) kot uradno sogovornico pri določanju smernic v dobro javnega zdravja zemljanov.

 

Tako kot ostale zdravstvene vede, tudi osteopatija znanje o človeškem telesu črpa iz poglobljenega študija anatomije, fiziologije ter patologije, vendar s to razliko, da je pri obravnavi pacienta pozornost usmerjena v iskanje njegovega zdravja in ne v bolezensko stanje. Osteopat pacientove znake in simptome obravnava le kot ključ, s katerim si pomaga pri iskanju in razumevanju vzroka za nastanek težav in posledičnih kompenzacij. Ni odveč poudariti, da osteopat ne zdravi temveč vrača zdravje!

Zgodovina osteopatije

Začetek osteopatije sega v leto 1874, ko je pod roko ameriškega zdravnika Andrew T. Stilla nastal dokument, v katerem so bili zapisani še danes veljavni principi, na katerih sloni ta znanost. Razočaran nad neuspešnostjo takratne medicine, je Still usmeril svojo pozornost v preučevanje skeleta in drugih telesnih struktur. Pri tem je spoznal, da je s korekcijo določenih anatomskih struktur možno bistveno izboljšati kroženje krvi, limfe in živčnih impulzov po telesu. Leta 1892 je v Kirksvilleu (ZDA) ustanovil šolo, ki jo je obiskoval tudi angleški fiziologa John M. Littlejohn. Littlejohn je ob povratku v Veliko Britanijo leta 1917 ustanovil takratno British School of Osteopathy (danes University College of Osteopathy) v Londonu in s tem postavil temelje osteopatiji v Evropi. Ustanovil je tudi še danes ugleden “Journal of Osteopathy”. Osteopatija se je zaradi svoje učinkovitosti hitro širila po Evropi in drugih celinah. Danes je osteopat polno-priznan samostojen poklic v Veliki Britaniji, Franciji, Finski, Islandiji, Švici, Portugalski, Italiji, Lihtenštajnu, Luksemburgu in Malti. Trend urejanja statusa osteopatije v Evropi skokovito narašča od 2015, ko je bil sprejet CEN standard EN16686 o »Storitvah osteopatov«. V nekaterih državah osteopati delajo tudi v zdravstvenih domovih ali zasebnih praksah, kjer pacientom zdravstveno zavarovanje krije stroške zdravljenja. Po več kot 60 državah sveta je osteopatija uradno priznana disciplina.

Načela osteopatije:

  • Celostno zdravje je odvisno od zdravja telesa, uma in duha
  • Telo ima sebi lastno sposobnost ohranjanja zdravja
  • Vsaka telesna struktura je odvisna od svoje funkcije in obratno
  • Racionalno snovana terapija naj upošteva zgornje tri principe

Tekom zgodovine so se skladno z zapletenostjo človeškega telesa razvile tri glavne smeri osteopatije: strukturalna, visceralna in kranialna osteopatija. Navkljub navidezno drugačnemu pristopu, je v kurikulumu vsakega osteopata prisotna filozofija, principi in znanje vseh treh sistemov, ki tvorijo popolno profesionalno in osebnostno podobo osteopata.

STRUKTURALNA OSTEOPATIJA

Nepravilna telesna drža, degenerativne spremembe, operativni posegi, športne in poklicne poškodbe tkiv, vodijo do spremembe strukture od katere je odvisna tudi funkcija prizadetega dela. Tako stranska ukrivljenost hrbtenice (skolioza) vodi do nesimetričnih gibov in obremenitev, starostne spremembe zmanjšajo skladnost in sposobnost ublažitve pritiskov v sklepih, operativni posegi pa spremenijo anatomijo, ki se posledično drugače odziva na zahteve organizma. Strukturalna osteopatija se poslužuje različnih tehnik, ki so usmerjene v obravnavo sklepov, mišic, vezi in ovojnic, upoštevajoč vse povezave med temi tkivi – anatomske, nevrološke, vaskularne in limfatične. Med strukturalne tehnike sodijo: mobilizacija sklepov, mišično-energetske tehnike, manipulacija fascije, masaža globokih tkiv, manipulacija perifernega živčnega sistema, pozicijsko sproščanje in harmonične tehnike.

Strukturalni pristop najpogosteje pomaga pri težavah:
  • kronične bolečine hrbta (LBP), vratu in okončin
  • mio-fascialni bolečinski sindromi
  • degenerativne spremembe sklepnih in obsklepnih struktur
  • preobremenitveni sindromi
  • post-travmatske poškodbe (nihajna poškodba vratu, sindrom »double-crush«, zvini)
  • išias
  • športne poškodbe
  • poklicne poškodbe
  • nepravilna telesna drža

VISCERALNA OSTEOPATIJA

Vsak organ, kot skupek različnih tkiv, deluje znotraj specifičnega sistema, sistemi pa med seboj neprestano sodelujejo, komunicirajo in se dopolnjujejo – kar nekdo začne, drugi konča in obratno. Že majhno popuščanje ene mišične zaklopke znotraj prebavnega trakta, vpliva na dihalni aparat, ventilacija vpliva na obtočila, ta pa na izločala. Organi so vpeti med mišicami, vezmi in ovojnicami ter ležijo v specifičnih anatomskih regijah, ki jim omogočajo najbolj učinkovito delovanje. Vsakršna sprememba njihove strukture (povešenje, povečanje, zakrčenost ali rane) in pa vsaka sprememba njihovega položaja (utesnitev, padec ali zasuk), neposredno vpliva na njihovo delovanje in delovanje soodvisnih struktur – zasuk maternice otežuje ovulacijo, torej tudi zanositev, velikokrat tudi pogojuje pojav endometrioze, istočasno pa vpliva tudi na položaj medenice v prostoru. Prednost osteopatske obravnave je v tem, da upošteva vse direktne in nedirektne povezave med obnašanjem organa in ostalimi telesnimi sistemi – položaj hrbtenice vpliva na položaj organa in okolne strukture; spinalni živci prenašajo senzorične, motorične in visceralne dražljaje; žile na svoji poti prečkajo ovojnice, vezi, mišice, organe, itd. Tehnike visceralne osteopatije so usmerjene v popravljanje položajev, odpravljanje napetosti gladkih mišic, dreniranje zamašenih izvodil in splošno izboljšanje prekrvavitve organov.

Pristop visceralne osteopatije najpogosteje pomaga pri težavah:
  • zgaga (GERB)
  • sindrom razdražljivega črevesa (iritabilni kolon)
  • napihnjenost, zaprtost
  • zamašena izvodila
  • dihalna stiska
  • astma
  • boleča menstruacija (dismenoreja)
  • težave pri požiranju (disfagija)

KRANIALNA OSTEOPATIJA

Kranialna osteopatija oziroma Kranio-sakralna terapija (če jo izvaja neosteopat) na podlagi zaznavanja sprememb ritma znotraj ovojnic centralnega živčnega sistema (duralne vreče), deluje preko uravnavanja pritiskov vzdolž celotnega aksialnega skeleta – lobanje, hrbtenice in križnice. Z zelo nežnimi in prijetnimi prijemi se vpliva na kroženje likvorja, plastičnost majhnih sklepov in lobanjskih šivov ter na prenos informacij iz centralnega v periferni živčni sistem (in obratno). Zaradi neinvazivnosti prijemov, se lahko kranialna osteopatija izvaja na dojenčkih, nosečnicah in starostnikih, posebno mesto pa ima tudi pri reševanju težav povezanih s psihičnim nelagodjem. Cilj terapije je omogočiti neovirano delovanje centralnega živčnega sistema, ki uravnava in ohranja mehanizme fiziološkega ravnovesja v telesu (homeostazo).

Najpogosteje se pomaga pri težavah:
  • nespečnost
  • depresija
  • anksioznost
  • glavoboli
  • vrtoglavice
  • šumenje v ušesih (tinitus)
  • kronične bolečine
  • porod