Posturologija je veda, ki preučuje odnos telesa do okolja. Telo pod nenehnimi vplivi zunanjih in notranjih dražljajev spreminja svoje delovanje v soodvisnosti od trenutnih potreb po gibanju ali mirovanju, po večji ali manjši potratnosti in iskanju novih strategij izogibanja bolečini. Zaradi teh fizioloških mehanizmov telo zavzema vedno nove in nove položaje, mišične napetosti se spreminjajo, posledično skladnost med sklepi hrbtenice in okončin, prilagajajo pa se tudi vse manj opazne funkcije, kot na primer prekrvavitev ali prebava. Telesna drža torej ni statičen položaj telesa v prostoru, ampak neprestano iskanje najboljšega položaja za potrebe trenutnih razmer, v katerih se telo nahaja. To je tudi razlog, da pri opazovanju drže posameznika, ocenjujemo nihanja telesa naprej-nazaj in levo-desno. Nihanje telesa je namreč dokaz, da telo potrebuje neprestan vir informacij za optimalno postavitev, kajti le spreminjanje pritiskov znotraj sklepov in spreminjanje napetosti vzdolž mišičnih verig, omogoča zadostno število informacij na podlagi katerih se telo zna organizirati v prostoru. Ko stojite, torej niste nikoli pri miru!

Poleg znanih sporočevalcev (receptorjev) pritiskov v sklepih in sporočevalcev napetosti v mišicah, se telo za organizacijo lastnega položaja v okolju, poslužuje še ostalih receptornih sistemov – vestibularni, okularni, oralni in podalični sistem.

Vestibularni sistem je del centralnega živčnega sistema odgovoren za ravnotežje. Notranje uho zaznava spremembe v hitrosti gibanja glave, kar skupaj z informacijami iz malih možganov uravnava delovanje mišic vzdolž hrbtenice (vestibulo-spinalni refleks), z namenom ohranjanja pokočne drže. Poleg vpliva na mišice hrbtenice, notranje uho vpliva tudi na delovanje mišic oči, ki se tako prilagajajo na položaj glave (vestibulo-okularni refleks).

Vse informacije zbrane iz “sporočevalcev” cefalo-podalične osi, so odgovorne za hitre odgovore v obliki sprememb napetosti lokalnih tkiv, ki se nato preko mišičnih verig širijo v različnih smereh in vplivajo na položaj telesa v prostoru.

Okularni sistem zajema sporočevalce iz mišic, ki upravljajo s položajem oči v prostoru in informacije iz vidnega živca. Naše telo se orientira na podlagi vertikalnih in horizontalnih linij v prostoru, za kar je pomembna ostrina in globina vida. Razlike v vidu med očmi, tako silijo glavo v tak položaj, da je slika iz obeh očes karseda kvalitetna. Nagib ali zasuk glave levo ali desno, pomaga ustvariti optimalno sliko, vendar negativno vpliva na vratni del hrbtenice. Poleg omenjenega, pa premikanje oči neposredno vpliva tudi na delovanje mišic vratu, za kar je odgovoren cerviko-okularni refleks.

Okulomotorični refleks je usklajen odgovor na dražljaje iz očesne mrežnice (vid omogoča zaznavo telesa glede na zunanje okolje), ušesnega labirinta in sporočevalcev vratnih mišic, ki se izraža kot premik očesnega zrkla. Rezultat tega mehanizma dovolju je fiksacijo pogleda med obračanjem glave oziroma koordinirano zakrčenje okulomotoričnih mišic in mišic vratu. Vsako neskladje ali asimetrijo med očesnimi zrkli, telo nujno popravi z nagibom in/ali obratom glave -> za pravilno zaznavo telesa v prostoru, mora naš pogled biti vodoraven!

Oralni sistem vključuje funkcije kot so žvečenje, požiranje, dihanje ter govorjenje. Odnosi med strukturami, ki ležijo v ustni votlini (zobje, jezik, čeljustni sklep,…) so kompleksni a vendar toliko usklajeni, da dovoljujejo več funkcij hkrati. Jezik je v direktnem stiku s podjezično (hioidno) kostjo in mišicami sprednje strani vratu, zato njegov položaj neposredno vpliva na njihovo napetost. Zadnji del vratnih mišic pa je pod izrazitejšim vplivom žvečnih mišic in položaja čeljustnega sklepa. Odmik čeljusti vstran ali povečana vertikala čeljustnega sklepa vedno odražajo položaj zgornjih treh vretenc vratnega dela hrbtenice, medtem ko zobje običajno le sledijo vzorcem gibanja čeljusti v prostoru, ki pa sama po sebi odraža gibanje celega telesa. Podrobna analiza postavitev zob izkušenemu posturologu potrdi položaj hrbteničnih krivulj, hkrati pa odraža tudi posebnosti oblike obraza.

Vpliv ustnega ugriza na držo je funkcionalnega in anatomskega značaja. Dražljaji iz žvečnih mišic, čeljustnega sklepa in iz zobnih vezi, vplivajo na napetost vratnih mišic ter položaj glave. Sama glava pa je na dalje še pod direktnim vplivom morfološke oblike spodnje čeljustnice, ki ima nalogo izravnave težišča glave in telesa.

OPOMBA
Pri žvečenju, požiranju, sesanju in govorjenju se zgornji del vratne hrbtenice prilagaja premikom spodnje čeljustnice, kar zahteva sinhrono delovanje različnih mišičnih skupin! Vsaka travma, izdrtje zob, bruksizem ali na primer dolga ortodontska terapija, lahko pripeljejo do porušenja tega usklajenega mehanizma in posledično težav z vratnim -> prsnim -> ledvenim delom hrbtenice.

Podalični sistem je tisti, ki dejansko posreduje največje število informacij, saj so stopala neprestano v stiku s površino po kateri se gibamo. Informacije o pritiskih na različne dela stopala imajo izredno močno vlogo pri uravnavanju nihanja med iskanjem optimalne drže in s tem napetostmi, ki se razvijajo v različnih mišičnih verigah. Poleg te proprioceptične funkcije pa imajo stopala še zelo pomembno vlogo pri kompenziranju neskladnosti telesne drže, saj zaradi svoje gibljivosti prilagodijo lastno obliko in s tem tudi funkcijo. Hallux valgus, podrt stopalni lok ali zvrnjena peta lahko nakazujejo na dejanske težave s stopalom ali izražajo posledice nagiba medenice, krajše noge, dominantnega uda in podobno. V vsakem primeru stopalo, ki izgubi svojo mehanično funkcijo, izgubi tudi funkcijo pomembnega sporočevalca, ki uravnava telesno držo.

Sporočevalci iz stopala posredujejo informacije o porazdelitvi teže in naklonu težišča telesa, v stiku s talno površino. Njihova naloga je hkrati aktivirati mišice s protiutežnostno in amortizacijsko vlogo. Vsakršna nepravilnost v delovanju podaličnega sistema vodi do pomanjkljivega odgovora mišičnega aparata in posledično biomehaničnih sprememb skeletnih osi. Obratno, vsakršna deviacija telesne drže nujno vodi do adaptacije enega izmed treh stopalnih lokov – prečnega, zunanjega in/ali notranjega vzdolžnega loka.

Posturološki pregled ima namen ugotoviti motilce propriocepcije, torej izluščiti tiste strukture, ki bodisi predstavljajo oviro za optimalno telesno držo in gibanje, ali pa glavnemu organizatorju (centralni živčni sistem) pošiljajo napačne in popačene informacije. Pregled oči, ustne votline in stopal je izjemno pomembno, da se dopolni klinična slika pacientovih težav in sicer iz vidika potrditev napotne diagnoze, kot tudi iskanja dotedaj neupoštevanih vzrokov težav samih.