O sindromu izgorelosti (burnout) v današnjem času najdemo veliko študij in raziskav različnih avtorjev. Razlog za to je pestrost simptomov, zaradi katerih je v medicini velikokrat ta sindrom spregledan, napačno ali prepozno diagnosticiran, vendar temu primerno toliko bolj zanimiv za raziskovalce. V splošnem velja, da pri osebah s sindromom izgorelosti ne obstaja jasen pokazatelj v telesnih tekočinah, ki bi bil zvišan ali znižan. S to trditvijo pa se ne strinjajo vsi raziskovalci, saj se med samim razvojem izgorelosti v telesu, odvijajo kemične reakcije izločanja hormonov stresa, ki dolgoročno puščajo posledice na psihičnem in fizičnem telesu.
Gre za problem pri katerem pretirano izčrpavanje v obliki deloholizma oziroma pretirane angažiranosti pripelje do psihofizičnega zloma. To je dolgotrajen proces samoizčrpavanja, ki je posledica neuspešnega deloholičnega prizadevanja, da bi z dosežki, ki so pomembni za samovrednotenje, ohranjali pozitivno samopodobo. Podaljšane izpostavljenosti delovnemu stresu so značilne predvsem za poklice, kjer zaposleni delajo z ljudmi v čustveno zahtevnih situacijah. Vendar kljub temu, da gre za stanje nastalo zaradi deloholizma, še ne pomeni, da je izgorelost posledica izključno deloholizma na delovnem mestu. Za to patologijo zbolijo tudi ljudje, kateri pretirano skrbijo za nepokretne ljudi, male otroke, družino...
Za izgorelost je značilna odsotnost čustev, ki se izmenjuje z izbruhi jeze ter agresije. Ljudje imajo labilno samopodobo, katerih samovrednotenje je pogojeno z uspešnostjo in prepoznavanjem le te. Gre za t.i. storilnostno samovrednotenje, ko oseba sebe vrednoti na osnovi odzivov na svoje dosežke. V kolikor taka oseba ne prejme pohvale ali je njeno delo celo ignorirano, to lahko sproži tesnobo oziroma razvrednotenje samopodobe, ne glede na to, kako uspešno je opravljena naloga. Tako stanje se navzven kaže kot potreba po popolnosti in izjemnosti, izrazita občutljivost za kritiko, sram ob neuspehu ali pretirana ustrežljivost. Hiperaktivnost se izmenjuje z občutkom nemoči in brezupa, strahom, tesnobo, izčrpanostjo motivacije, energije, ter smisla. Oseba težko preide v spanje, njena vitalnost je zmerna, prav tako delovna sposobnost.
Vzroki, ki privedejo do izgorelosti
Vzrok za izgorelost neke osebe nikoli ne more biti samo eden. Vedno gre za skupek različnih negativnih doživljanj določene osebe, ki povzročijo neravnovesje na energijskem nivoju človeka, ki se po dlje časa trajajočem stimulusu izrazi na psihičnem in fizičnem telesu. Največkrat gre tu za osebe, ki so nagnjene k samopotrditvi in so dlje časa pod psihičnim stresom. Da taka oseba preide iz blage izgorelosti v hudo je običajno potreben čustveno pretresljiv dogodek, ki se posameznika zelo dotakne.
Poznamo dve skupini dejavnikov:
- zunanji dejavniki (preobremenjenost z delom, nezadovoljivo nagrajevanje za delo, vedno večji pritiski na delavca, družba usmerjena v vedno večja hotenja...)
- notranji dejavniki (osebnostne lastnosti-perfekcionizem, togost, nezmožnost reči "ne", zanemarjanje lastnih želja...; nekatere bolezni- slabokrvnost, moteno delovanje ščitnice, kronična vnetja...)
Stopnje izgorelosti
Izgorelost glede na pojavnost in intenzivnost simptomov razdelimo na tri stopnje.
1. stopnja- "izčrpanost"
Oseba, ki se nahaja v prvi stopnji izgorelosti zanika občutek utrujenosti in slabega počutja. Kljub temu, da je tu že prisotna kronična utrujenost se oseba odloči, da rešuje nastale težave s še večjo storilnostjo. Okolica to opazi kot deloholizem. Simptomi, ki so lahko prisotni:
- telesni: kronična utrujenost, bolečine, tahikardije, povišan krvni tlak, panični napadi, težave s prebavili, motnje spanja
- čustveni: tesnoba, razočaranje, frustriranost, nemoč, razdražljivost, depresivni občutki
- kognitivni: psihična utrujenost, manjša prožnost in sposobnost prilagajanja spremembam
- vedenjski: deloholizem, odmik od ljudi, zanikanje utrujenosti in osebnih meja, prednost potrebam drugega
2. stopnja- "ujetost"
Pri tej stopnji se oseba počuti ujeta v svoji rutini. Na to se odzove z menjavo delovnega ali življenjskega okolja, vendar rutina ostaja. Tako se začnejo simptomi večati, nihanja v samopodobi so vedno bolj intenzivna. Simptomi, ki so lahko prisotni:
- telesni: preizčrpanost, bolečine, glavoboli, upad energije zaradi občasne zmanjšane ravni hormona kortizola, alergije
- čustveni: občutek ujetosti, odpor do dela, idealizacije, občutek krivde, jeza, samomorilne misli, želja po umiku
- kognitivni: nihanje samopodobe, težave s spominom in koncentracijo
- vedenjski: deloholizem, čustveni izbruhi, cinizem, grobost, odtujevanje od bližnjih, zanikanje potreb, menjava službe ali okolja
3. stopnja- "sindrom adrenalne izgorelosti"
V primeru, da oseba svojo izgorelost po drugi fazi še stopnjuje, nastopi adrenalni zlom. V tej fazi zmanjka moči celo za agresivnost, ki jo opazimo v predhodnih fazah. Osebe zapadejo v resignacijo, ki jo lahko zamenjamo z depresijo. Simptomi, ki so lahko prisotni:
- telesni: upadanje energije, slabša imunska odpornost,nespečnost, senzorna občutljivost, tresenje, mravljinčenje, močna vrtoglavica, ulkus, akutni kolitis, infarkt, možganska kap
- čustveni: močna tesnoba in strah, razočaranje, občutek odtujenosti, bes, sram, načrtovanje samomora, nemoč, odpor, otopelost, apatičnost, odsotnost čustev, občutek razvrednotenosti, akutna depresija, močna anksioznost, občutki groze, občutek ranljivosti
- kognitivni: težave s spominom, izguba občutka za čas, izguba motivacije, izguba smisla in varnosti, oteženo odločanje, nezmožnost prilagajanja spremembam,nezmožnost koncentracije, trganje miselnega toka, motnje priklica, nezmožnost odločanja
- vedenjski: nihanje med deloholizmom in izčrpnim mirovanjem, negativizem, izbruhi joka, prekinitev stikov, umik iz vseh dejavnosti, spanje, jokavost, zavračanje komunikacije, priprava na samomor ali samomor
Naturopatski pogled na izgorelost
Za izgorelost velja, da ne obstaja enak vzrok za nastanek te disfunkcije. Naturopat usmeri svojo pozornost na simptome, ki so pri posamezniku prisotni in glede na te simptome ugotovi vzrok, ki je privedel do teh težav. Vsako čustvo oziroma vsako negativno doživljanje ima svoj referenčni organ na katerega deluje. Tako se glede na prizadeti organ (simptom) ugotovi "čustveni šok", ki je bil za to osebo pomenljiv in je privedel do tako močnih disfunkcij. Vsak simptom naturopatu nekaj sporoča in vsak simptom nosi v sebi globoko sporočilo, ki ob dlje časa trajajočem stimulusu povzroči neravnovesje tako na psihični in fizični ravni, kot tudi na energijski.
Naturopatski pristop pri izogrelosti
Kot prvo je za kronično disfunkcijo potreben "pregled danosti", s katerim se ugotovi morebitne negativne vzroke in vplive na to osebo. Nato vsak posameznik izpolni vprašalnik s katerim se pridobi okviren vpogled na kateri stopnji izgorelosti se oseba nahaja. Glede na dobljene rezultate se začne holističen pristop obravnav, katere vključujejo manualne tehnike, svetovanje o zdravem načinu življenja in sproščanju, svetuje se tudi uporabo ustreznih naravnih pripravkov (cvetnih esenc, oligoelementov, gemoderivatov...), če so ti potrebni.
Avtor: Karin Jež