Limfni obtok je poleg krvožilja drugi najpomembenješi transportni sistem v našem telesu. Ja naš drugi odvodni sistem, ki ima nalogo regulacije ravnotežja tekočin in obrambo našega notranjega okolja pred ‘’vsiljivci’’.

 

V telesu imamo razvejano omrežje limfnih poti, ki skrbijo za to, da vsrkajo tkivno tekočino in jo vodijo iz oddaljenih predelov nazaj v krvni obtok. Na poti po limfnih poteh gre tkivna tekočina - limfa, skozi bezgavke, ki le-to temeljito prefiltrirajo in očiščeno vračajo v obtok.

 

KAJ JE LIMFA IN KAKO NASTANE?

 

Limfa je na pogled prozorno rumenkata vodna raztopina, ki nastane kot posledica filtracije krvi in absorbcije medceličnine – intersticija.

Na nivoju kapilar se krvna plazma zaradi razlik v tlakih prefiltrira skozi stene kapilar v medcelični prostor – v medceličnino.  Prebitek tekočine, ki vsebuje velike molekule in se ne zmore vskrati v venski krvni obtok, se drenira v limfne kapilare. Tekočina se preimenuje v limfo in je sestavljena iz vode, odpadnih snovi, mrtvih celic, limfocitov, maščobnih kapljic, prahu, mikrobov, ipd. 

 

 Svojo pot limfa nadaljuje po limfnih žilah - mezgovnicah, zelo počasi in pod majhnim tlakom, saj nima svoje pogonske črpalke. Pretok in kroženje je odvisen predvsem od krčenja skeletnih mišic, krčenja sosednjih arterij, razlike v pritiskih v prsni in trebušni votlini, pritiska in zaklopk , ki so znotraj samih limfnih žil. Pri drenaži določenih predelov, pa ima največjo vlogo gravitacija sama.

 

Mezgovnice imajo pomembno nalogo, da limfo vodijo do bezgavk, ki so biološki filtri in skupaj z vranico predstavljajo najpomembenjši del limfnega obtoka. V njih potekajo pomembni imunski procesi.  Proizvajajo se obrambne celice limfociti B in T, s katerimi se telo bori pred vdorom tujkov, skrbijo, da se limfa prečisti, skladišči ter pomagajo pri odstranjevanju odpadnih snovi.  Temeljito očiščeno limfo nato drenirajo nazaj v krvni obtok.

 

ZATEKANJE IN EDEMI

 

Če so limfne žile poškodovane, prekinjene ali so prisotne ovire, pride v telesu do zastajanja limfe. To se v prvi vrsti odrazi pri zdravju in splošnem počutju. Pojavijo se težave z odpornostjo (nahodi, prehladi), nastanka celulita, opazno je zatekanje nog ali rok. Kadar je blokada pretoka večja lahko pride do hujšega kroničnega edema. Tekočina se zaradi oslabljene funkcije limfnega sistema zadržuje v medceličnem prostoru. Značilno je, da je se pojavi med mišicami in kožo ali fascijo.

 

MANUALNA LIMFNA DRENAŽA

 

Pri manualni (ročni) limfni drenaži terapevt uporablja počasne, ritmične gibe. Upošteva pravilen anatomski potek limfnih poti usmerja limfo proti najbližjim globokim bezgavkam, ki ležijo v kotanjah (komolčna, pazdušna, podkolenska kotanja in ingvinalna regija, trebušna votlina). Z nežnim nebolečim dreniranjem spodbuja pretok in pomaga zmanjšati prisotno oteklino, izboljšuje splošno funkcijo limfnega sistema in na ta način krepi imunski sistem. Glede na individualni pristop lahko sistemsko spodbuja celoten organizem ali pa glede na potrebe samo določen segment telesa in kombinira limfno drenažo z dopolnjujočimi tehnikami.

 

INDIKACIJE

 

Drenaža se priporoča kadar je pristno otekanje nog ali rok, alergije, ekcemi, odpravljanju celulita, stresu, ohranjanju tonusa in elastičnosti kože med hujšanjem, pri hematomih, edemih po operacijah, zvinih in izpahih, artroze, bronhitis, zaprtost, za splošno regeneracijo telesa, ipd.

 

KONTRAINDIKACIJE

 

Čeprav gre za nežno tehniko, obstajajo nekatera stanja pri katerih terapevt presodi ali je oseba primerna za terapijo: zdravljena maligna obolenja, kronična vnetja, bronhialna astma, nizek krvni pritisk, funkcijske motnje ščitnice, ali pa ji le to popolnoma odsvetuje: tromboza, popuščanje srca, nezdravljeni maligni tumorji z možnostjo metastaz, akutna vnetja, idr.

 

SAMOPOMOČ

 

Stimulacija limfnega obtoka je ključna za dobro delovanje telesa in priporočljivo ga je spodbujati prav vsak dan. To pa lahko sami dosežemo tudi s pomočjo suhega ščetkanja, frotiranja, knajpanja, rednih sprehodov ali lažje fizične aktivnosti ter uporabe kompresijskih nogavic. Zvečer podložiti noge, da so v privdzignjene za cca. 30 cm. Paziti je potrebno tudi pri izbiri oblačil, da nas ne tiščijo.

      Avtor: Karin Vokič

Sindrom karpalnega kanala je periferna utesnitev medianega živca in je ena izmed najpogostejših patologij zgornje ekstremitete. Prisoten je moten občutek za dotik, mravljinčenje, odrevenelost v prvih treh prstih in polovici prstanca. Simptomi se pojavijo pri vsakodnevnih opravilih: uporaba miške, telefona, vožnji avtomobila, kolesa in ponoči pri spanju.

 

Pojavnost patologije je največja v starostni skupini od 45 let do 55 let in je pogostejša pri ženskem spolu v razmerju 3:1.

   

ANATOMIJA

 

Karpalni kanal ali zapestni prehod se nahaja na notranji strani zapestja. Dno sestavljajo karpalne kosti, vrh pa pokriva tri do štiri centimetre širok fleksor retinaculum oz. tranzverzalni karpalni ligament. Znotraj kanala poteka 9 tetiv upogibalk prstov, skupaj s svojimi ovojnicami  in v sredini tik pod retinakulom, mediani živec ter vaskularne strukture.

       

Pri sindromu karpalnega kanala zaradi različnih vzrokov, ponavadi preobremenjevanja, pride do zadebelitve ovojnic tetiv upogibalk prstov, sklepne ovojnice sklepnih koščic, kar vodi do zožanja zapestnega prehoda. Posledično to privede do zvečanega tlaka v prehodu in stisnenja vlaken medianega živca.

 

SIMPTOMI

 

V začetni fazi, ko je prisotna blaga ali srednje blaga utesnitev je motena prekrvavavitev živca, ki vodi do prehodnih simptomov  (mravljinčenje, bolečine, odrevenelost, pekoči občutki,…). Simptomi se pojavijo v palcu, kazalcu, sredincu, polovici prstanca in se lahko širijo do komolca ali rame. Pogost simptom je bolečina, ki se pojavi ponoči, zaradi česar je moten spanec. Prsti so v pokrčenem položaju , kite dolgih fleksorjev pa so pomaknjene v proksimalni smeri. Lumbrikalne mišice, ki se iz teh kit izraščajo so pomaknjene v distalni del zapestnega prehoda in s tem povzročijo dvig tlaka. Bolečine lahko olajša posebna opornica, ki med spanjem omogoča položaj iztegnjenega zapestja in prstov.

   

Pravočasna diagnoza in terapija sta ključnega pomena pri zdravljenju sindroma karpalnega kanala. Oseba pomoči ponavadi ne poišče v začetni fazi. Čaka, da bi simptomi sami izveneli in se nauči sobivati s težavo. To vodi do dolgotajnejše utesnitve in s tem tudi večje prizadetosti živca. Sčasoma ni več motena le prekrvavitev živca ampak se okvarijo tudi mielinske ovojnice živčnih vlaken in aksoni. To zelo vpliva na funkcijo zapestja. Posledica je moteno prevajanje živčnih vlaken, ki se odrazi kot motnje senzibilitete, zmanjšanje moči, gibljivosti. Zelo je motena kožna zaznava v inervacijskem področju medianega živca. Pri pacientih z napredovano okvaro živca stvari padajo iz rok, pojavi se tudi viden upad mišične mase na palčevi strani. Možnost za učinkovito konzervativno zdravljenje postane minimalno in operativni poseg je neizogiben.

   

VZROKI

 

Pri veliki večini ljudi, ki se soočajo s sindromom karpalnega kanala vzrok pogosto ni znan – je  idiopatske narave. Kljub temu pa poznamo nekaj ključnih vzrokov, ki povzročijo otekanje, zadebelitev ali vnetje tetiv upogibalk prstov in s tem vplivajo na razvoj patologije:

  • delo kjer so prisotni ponavljajoči gibi zapestja in prstov: delo za računalnikom, delo frizerja, delo mehanika, delo blagajničarja, delo z vibracijskimi stroji, delo v gradbeništvu ipd.
  • revmatoidni artritis zaradi vnetnih procesov povzroča povečan tlak in oteklino v zapestnem prehodu in s tem utesnitev medianega živca
  • razne travmatične situacije, kjer je bil prisoten padec na pokrčeno zapestje in kadar se poškodujejo karpalne kosti
  • nosečnost, diabetes, povečana telesna teža ipd.
  • anatomske posebnosti zapestnega prehoda (ožji kot običajno)
   

ZDRAVLJENJE

 

Sindrom karpalnega kanala se lahko zdravi konzervativno ali operativno. V prvi fazi se pacientom priporoča konzervatvno zdravljenje, imobilizacija s posebno opornico in lajšanje bolečin z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili. V primeru, da je to neefektivno se utestnitev karpalnega kanala zdravi operativno.

 

Za manualnega terapevta je ključna diagnoza, ki sloni na temeljiti anamnezi, ortopedskih  in nevroloških testih. Oceni se gibljivost in moč zapestja in izvede provokativne teste (Phalenov test, Tinelov test, Durkanov test,…). Pregleda in oceni  možne druge lokacije utesnitve živca npr. v torkalnem izhodu in na nivoju vratne hrbtenice, saj le te lahko povzročajo enake simptome. Pri diagnostiki pomaga tudi, če je pacient opravil EMG preiskave.

 

Manualna terapija je usmerjena v sproščanje mišic in kit upogibalk zapestja in prstov, raztegovanju transverzalnega karpalnega ligamenta, mobilizacijo karpalnih kosti, dreniranju morebitne otekline. Pacientu se pokažejo tudi vaje za mobilizacijo medianega živca  in priporoča se domača uporaba valjčka ali žogice za sproščanje mišic podlahti.

      Avtor: Karin Vokič

Imate redno ali občasno hude glavobole, ki povsem onemogočijo vaše delovanje? Vas skrbi, da je vzrok kakšna resna patologija? Morda vas bo pomirilo dejstvo, da je le 1 primer na 300 hudih glavobolov lahko posledica bolj resnih stanj (Vizniak, 2015) in ste med 40% prebivalstva, ki ima hud glavobol vsaj enkrat letno (Raskin, 1998).

 

Kdaj je glavobol lahko vzrok za skrb?

 
  • če se glavobol razvije pri otroku
  • če se glavobol prvič pojavi pri starosti nad 55 let
  • nenadni hud glavobol brez predhodnega pojava podobnih glavobolov
  • glavobol po poškodbi z udarcem v glavo in izgubo zavesti
  • če so prisotni dodatni nevrološki znaki
  • bruhanje brez slabosti
  • če se zbudite z glavobolom
  • če se pojavi sprememba v obnašanju, izguba spomina, težave z govorom
  • istočasen pojav trdega vratu
  • če jemljete zdravila proti strjevanju krvi
  • če imate znano diagnozo raka

Če je prisotna katera od naštetih težav je priporočljivo, da se posvetujete z zdravnikom.

  Različne oblike glavobolov  

Migrena

 

Migrena je tretja najbolj pogosta težava nasploh in najpogostejša oblika glavobola. Pri treh četrtinah migren je istočasno prisoten tudi tenzijski glavobol ali glavobol zaradi zlorabe zdravil proti migrenam (IHS, 2013).

 

Za diagnozo migrenskega glavobola morata biti prisotna vsaj dva od spodnjih pokazateljev:

  • občutljivost na zvok (fonofobija)
  • občutljivost na svetlobo (fotofobija)
  • slabost (z bruhanjem ali brez)
 

Značilnosti migrene:

 
  • trajanje od 4 - 72 ur
  • pulzirajoč glavobol na eni strani glave (pri odraslih)
  • pri pubertetnikih je bolj pogost glavobol na obeh straneh glave
  • bolečina se začne na sprednji strani glave pri očeh ali čelu in se počasi premika proti zatilju
  • običajno se prvič pojavi v najstniških letih
  • 3x bolj pogosta je pri ženskah
  • pogosto je prisotna družinska nagnjenost k migrenam
  • pri 20% migren je pred glavobolom prisotna avra – bleščanje luči, slepe pege, ki se postopoma večajo, občutek otopelosti v dlani, ki se širi navzgor po roki in gre v obraz in jezik
  • pogosto je povezana s perfekcionističnim tipom osebnosti
 

Ste vedeli?

Migrene z leti postajajo manj intenzivne in se pojavljajo redkeje.

Prekomerna uporaba zdravil proti migrenam lahko poveča pogostost migren in povzroči kronične migrenske napade.

S primerno celostno terapijo pri šolanem terapevtu se lahko pogostost in intenzivnost migren bistveno zmanjša že po nekaj obiskih.

 

Dejavniki, ki lahko sprožijo migreno (sprožilci):

 
  • hormonske spremembe (menstrualni cikel, menopavza, puberteta)
  • nihanja vrednosti krvnega sladkorja (stradanje, zaužitje velike količine sladkorja)
  • stresne situacije ali stanja po stresnih situacijah
  • živila, ki vsebujejo tiramin: rdeče vino, sir, čokolada, oreščki
  • kava, čaj, alkohol, sokovi iz citrusov
  • procesirana hrana, konzervansi
  • alergije na hrano ali cvetni prah
  • estrogenski preparati in nitroglicerin
   

Migrene in telovadba

 

Raziskave kažejo, da zmerna fizična aktivnost pomaga zmanjšati pogostost in intenzivnost migren skoraj v enaki meri kot zdravila (Lockett in Campbell, 1992). Pri fizični aktivnosti telo sprošča hormon endorfin (hormon sreče), ki ima protibolečinski učinek ter hormon enkefalin, ki ima antidepresiven učinek.

 

POMEMBNO pri telovadbi!

 
  • Vzpostavite reden urnik vadbe in se vsak teden gibajte ob približno istem času. Priporočljivo je tudi, da si beležite pogostost in intenzivnost migren, saj boste tako lahko spremljali spremembe, ki vas bodo dodatno motivirale.
  • Uro in pol pred vadbo jejte in pijte, vendar ne v prevelikih količinah, saj s tem omogočite telesu, da prebavi hrano pred aktivnostjo.
  • Pred, med in po vadbo obvezno pijte vodo, saj je dehidracija en od ključnih sprožilcev migren.
  • Vedno si pred vadbo vzemite 10 minut za ogrevanje telesa ter se po vadbi 10 minut raztegujte in dovolite telesu, da se počasi ohladi.
  • Nikoli ne začnite s intenzivno vadbo, ampak intenzivnost postopoma stopnjujte, saj je prekomerna fizična aktivnost lahko sprožilec migren.
  • Izberite si primerno aktivnost v kateri uživate. Najprimernejše so hitra hoja, lahkoten tek, plavanje, kolesarjenje ali ples.
  • Izogibajte se kontaktnim športom, saj udarci lahko sprožijo napad migrene.
   

SAMOPOMOČ

 
  • izogibanje »sprožilcem«
  • zdrava dieta, ki ne vključuje zgoraj naštetih živil
  • redno uživanje manjših obrokov, brez izpuščenih malic, ob istih urah vsak dan
  • umik v temen prostor in počitek, ki ne sme biti prekratek ali predolg
  • med napadom migrene se izogibanje fizičnim aktivnostim, saj te poslabšajo situacijo
  • topla kopel celega telesa pred napadom migrene
  • mrzli obkladki (vedno morajo biti zaviti v krpo) na vrat in lasišče, ko je migrena že prisotna
  • vsak dan vključno z vikendi redno spite ob istem času, popoldanski počitek naj ne presega 30 minut, saj vam to lahko moti spalni ritem
  • kava v majhnih količinah lahko pomaga, medtem ko v prevelikih količinah lahko sproži migreno
  • redna, zmerna in uravnotežena športna aktivnost – prekomerna aktivnost lahko sproži migreno
                                                 

Vaja 1 - Palec pritisnite h kazalcu ter s palcem druge roke pritisnite tam kjer se konča guba. Pritisnite tako, da boste pritisk usmerili pod in proti kosti. Točka je rahlo boleča. Pritisk držite 60 sekund.

                                                 

Vaja 2 - Poiščite spodnji rob lobanje, ki se nahaja približno na meji lasišča. Dve širini palcev od sredinske črte na vsaki strani lobanje boste zatipali jamico. Kot na sliki, s palci pritisnite in držite obe točki 60-90 sekund.

                                               

Vaja 3 - Poiščite točko med obrvmi in jo z majhnimi krožnimi gibi nežno masirajte. Točka se nahaja tam, kjer je tretje oko.

Vaja 4 – Blazinice prstov pahljačasto razporedite okoli ušes in senc. S krožnimi gibi nežno sproščajte mišice, ki jih boste začutili tudi, če močno stisnete čeljusti.

   

NASVET STROKOVNJAKA

 Če vam nič od naštetega ne pomaga priporočamo, da se obrnete na strokovno izšolanega terapevta!

   

Reference:

Lockett, D. in Campbell J. (1992). The effects of aerobic exercise on migraine. Headache, 32 (1): 50-54.

 

International Headache society. (2013). Migraine. The international classification of headache disorders, 3. ed. Cephalgia, 33 (9): 644-648.

 

Raskin, N. (1998). Headache. V: Fauci, Braunwald et al. Harrison's principles of internal medicine, 14. ed. McGraw-Hill, New York: 68-72.

 

Vizniak, N. (2015). Orthopedic conditions. Kanada: ProHeath.

    Avtor: Nejc Mikič

Ste ob iztegu ali zasuku glave že kdaj začutili ostro bolečino v spodnjem delu vratu? Vas motijo občutki tiščanja v medlopatičnem predelu? Morda spadate v tisto tretjino pacientov s težavami vratu, pri katerih vzrok za bolečino izvira iz zigapofizialnega (t.i. malega) sklepa vratne hrbtenice - fasete.

 

Zgodovina

 

Čeprav je anatomija hrbtenice znana še iz časa staroegipčanske medicine, so mali sklepi hrbtenice (fasete) dobili svojo mesto v kliničnem okolju šele v začetku 20. stoletja. Zaradi sočasnega odkritja vloge medvretenčne ploščice pri bolečinah hrbtenice, pa je nadaljnje raziskovanje v smeri temeljitejše obravnave faset moralo skoraj dočakati nov milenij.

 

Anatomske posebnosti

Fasete se nahajajo postero-lateralno na loku vretenca in se stikajo s fasetami zgornjega oziroma spodnjega vretenca. Vsako pravo vretence ima tako skupno 4 fasete, dve na vsaki strani, spodaj in zgoraj. Fasetni sklep je običajen sinovialni sklep - sklepna površina obdana s hrustancem, v sklepni špranji sinovialna tekočina, v celoto pa ga povezuje sklepna ovojnica. Iz diagnostičnega in terapevtskega vidika, sta omembe vredni še dve posebnosti tega sklepa (Cohen, 2007):

     
  • multifidusi se naraščajo na posteriorni del sklepne ovojnice fasete
  • zgornji in spodnji del sklepne ovojnice fasete tvori fibro-adipozni meniskus, ki leži znotraj sklepne špranje fasete
 

Poleg omenjenih ima faseta še eno posebnost in sicer, da jo oživčujeta dva živca - medialna veja zadnje veje zgornjega spinalnega živca in medialna veja zadnje veje spinalnega živca istega segmenta. Isti živci so odgovorni tudi za inervacijo mišic multifidus, interspinoznega ligamenta in mišice ter pokostnico tega predela. Histološke raziskave so pokazale bogato prisotnost mehanoreceptorjev (Ruffinijeva, Pacinijeva telesca, prosti živčni končiči), zato se sklepni ovojnici fasete pripisuje tudi pomembno proprioceptično funkcijo (Hobbs, 2010).

 

Zakaj boli?

 

Etiologijo bolečine faset je možno obravnavati iz različnih perspektiv. Degenerativne spremembe hrbtenice, kot morebitni vzrok fasetnega sindroma, spadajo med najverjetnejše in najpogostejše klinične najdbe pri osebah z bolečinami vratu. Osteoartroza malih sklepov je namreč povsem fiziološki pojav starostnih sprememb v sklepih s prekomerno gibljivostjo in povečanimi obremenitvami. Biomehanika hrbtenice nas uči, da je vratni del hrbtenice tudi najgibljivejši (funkcija orientacije glave v prostoru), istočasno pa se že tako majhni prostori med vratnimi vretenci, s staranjem in izgubljanjem višine diskusa, močno približujejo.

 

V naši klinični praksi tako pogosto vidimo osebe, ki imajo izravnan (negibljiv) zgornji del vratne hrbtenice ter izrazito gibljiv (pogovorno “preklan”) spodnji del vratne hrbtenice. Prelom med negibljivim in gibljivim segmentom je običajno med petim in šestim (C5-C6) ali šestim in sedmim vratnim vretencem (C6-C7), ki tudi statistično najpogosteje utesnjujeta spinalne živce iste ravni (Kim, 2016). Zmanjšan prostor med dvemi vretenci v predelu povečane gibljivosti hrbtenice, nujno vodi do hitrejše obrabe sklepnega hrustanca, povečano viskoznostjo sklepne tekočine ter posledičnega edema (otekline) fasetnega sklepa. Posledično vnetje in mehanska prizadetost ovojnice je zaradi bogate oživčenosti vzrok bolečine fasetnega sklepa. 

 

Sosledje opisanih sprememb na sklepu vodi do spremenjene biomehanike prizadetega segmenta hrbtenice in kolegi kiropraktiki vidijo vzrok fasetnega sindroma predvsem v ukleščenosti fibro-adipoznega meniskusa malega sklepa (Hestbaek, 2009), medtem ko drugi pripisujejo težave predvsem zarastlinam sklepne ovojnice fasete, nastalim ob lokalnih vnetnih procesih (Garges, 2000). Vsem teorijam je skupno to, da je fasetni sindrom posledica spremenjene biomehanike prizadetega dela hrbtenice ter posledičnih vnetnih procesov znotrajsklepnih ali zunajsklepnih mehkih tkiv - ovojnice, meniskusov, vezi in/ali mišic.

   

Pojavu fasetne bolečine so podvržene osebe s:

 
  • povečanim cerviko-torakalnim prehodom - prehod med vratnim in prsnim delom hrbtenice,
  • vzravnanim zgornjim delom vratne hrbtenice,
  • negibljivim prsnim delom hrbtenice ali negibljivim prsnim košom,
  • stanjšano medvretenčno ploščico,
  • spondilolistezo (“zdrs” vretenca),
  • skoliozo.
   

Kako vem, če je vzrok faseta?

 

Glede na oživčenje in anatomske posebnosti fasetnega sklepa, obstajajo klinično pomembne razlike med težavami, ki izvirajo iz medvretenčne ploščice, mišic, spinalnega živca ali fasete. Z razliko od bolečin, ki izvirajo zaradi izbočenosti medvretenčne ploščice (diskusa) in so pretežno jutranje, ob sedenju ali daljšem mirovanju, bolečine iz fasete običajno sprožijo gibi vratu, toliko bolj ob pojavu utrujenosti. V primeru nagiba ali zasuka glave v levo stran, se pri izbočeni medvretenčni ploščici pojavi bolečina na nasprotni (desni) strani vratu in desni roki, medtem ko faseta zaboli na isti (levi) strani in seva ob hrbtenici navzgor  proti lobanji ali navzdol med lopaticami. Ta pojav je posledica prej omenjene dvojne oživčenosti fasetnega sklepa. Z razliko od tenzijskih mišičnih bolečin, faseta povzroča težave le na eni strani, tako kot živec. Z razliko od utesnjenega živca pa se bolečina ali parestezije (“mravljinčenje”) nikoli ne selijo v zgornji ud, saj si s faseto delijo oživčenje ligamenti, pokostnica in mišice (multifidusi) v strogi bližini prizadetega segmenta hrbtenice.

 

Oseba s fasetnim sindromom tako občuti bolečino tik ob hrbtenici ali v predelu med lopaticami med iztegom vratu nazaj ter na isti strani nagiba ali zasuka vratu. Bolečina je običajno pekoča ali zbadajoča ob hitrih gibih vratu oziroma topa in slabo definirana ob utrujenosti vratu. Pogosto se pojavi potreba po tem, da si z rokami pomagamo opreti spodnji del vratu ali iščemo položaj glave, pri čemer se izogibamo dodatnim pritiskom na prizadeto faseto.

   

Tako si lahko pomagamo!

 

Ključ do uspešnega zdravljenja fasetnega sindroma leži v poznavanju biomehaničnih zakonitosti vratnega dela hrbtenice, poznavanju etiologije fasetne bolečine in individualnem pristopu k pacientu. Terapevtski program mora istočasno zajemati več ciljev, med katerimi so najpomembnejši: preprečevanje izgube višine med vretenci, stabilizacija pretirane gibljivosti med prizadetimi fasetami vretenc, harmonizacija hrbteničnih krivulj ter posledično umiritev lokalnih vnetnih procesov.

 

Spodaj smo za vas pripravili nekaj vaj s katerimi lahko varno in učinkovito zmanjšate simptome, ki izvirajo iz fasetnega sklepa. Glede na naravo težave, v vsakem primeru svetujemo obisk pri osteopatu ali manualnemu terapevtu, ki vam bo pomagal odkriti prave vzroke izvora bolečine vratu in jih z vašo pomočjo tudi odpraviti.

                                 

Vaja 1: Izboljšajte gibljivost prsnega dela hrbtenice - sedite vzravnano ob hrbtišču stola, z dlanmi oprite spodnji del vratu in stisnite komolce skupaj. Zajemite daljši vdih in z izdihom se počasi usločite preko hrbtišča stola, pri čemer karseda sprostite medlopatični del hrbta. Po nekaj sekundah se vrnite v začetni položaj. Ponovite vajo 15krat.

                                     

Vaja 2: Odprite prostor med dvemi fasetami LEVE strani - sedite vzravnano in postavite levo roko za hrbet, v smeri nasprotnega “žepa”. Sprva počasi obrnite glavo v desno, nato jo približajte desni rami (ramen ne dvigujte!) in občutite rahlo napetost spodnjega dela leve strani vratu. Z daljšimi globljimi vdihi sproščajte napetost vsaj 20 sekund, nato se vrnite v začetni položaj. Ponovite vajo 3krat.

                             

Vaja 3: Zmanjšajte povečan prehod med vratno in prsno hrbtenico - lezite na tla s pokrčenimi koleni in rokami ob telesu. Pod glavo postavite mehko blazino ali svitek iz brisače. Narahlo potegnite brado nazaj in navzdol (v smeri proti grlu), medtem ko z zatiljem iztiskate blazino proti tlom. Občutite razteg mišic spodnjega dela vratu, zadržite približno 10 sekund in sprostite. Vajo ponovite 5krat.

                           

Vaja 4: Stabilizirajte spodnji del vratu z multifidusi - lezite na tla s pokrčenimi koleni in rokami ob telesu. Glava naj prosto počiva na tleh brez vsakršne podpore. Narahlo potegnite brado nazaj in navzdol (v smeri proti grlu), sedaj privzdignite glavo v smeri prsnega koša, istočasno pa obe lopatici močno tiščite ob tla. Zadržite 10 sekund in se počasi spustite v začetni položaj. Vajo ponovite 8-12krat. V kolikor se pojavi tresenje glave, skušajte poiskati manjši ali večji kot, kjer neprijetnost izgine.

   

Nasvet strokovnjaka: v kolikor niste prepričani, da je izvor vaših bolečin fasetni sklep ali vaše težave niso povsem skladne z opisi, svetujemo da čimprej obiščete vašega zdravnika ali drugo kompetentno zdravstveno osebje.

   

Cohen, S.P., Raja, S.N. (2007) Pathogenesis, diagnosis and treatment of zygapophysial (Facet) joint pain. Anesthesiology; 3 (106): 591-614.

 

Garges, White, and Koestler (2000) Conservative management of cervical spine syndromes. McGraw-Hill Companies, New York.

 

Hestbaek, L., et al. (2009) The clinical aspects of the acute facet syndrome: results from a structured discussion among European chiropractors. Chiropr Osteopat; 17: 2.

 

Hobbs, A.J., Adams, R.D., Shirley, D. (2010) Comparison of lumbar proprioception as measured in unrestrained standing in individuals with disc replacement, with low back pain and without low back pain. Journal of Orthopaedoc & Sports Therapy; 40 (7): 439-446.

 

Kim, H.J., et al. (2016) Cervical radiculopathy: incidence and treatment of 1,420 consecutive cases. Asian Spine J; 10 (2): 231-237.

   

Avtor: Jure Tušek


O sindromu izgorelosti (burnout) v današnjem času najdemo veliko študij in raziskav različnih avtorjev. Razlog za to je pestrost simptomov, zaradi katerih je v medicini velikokrat ta sindrom spregledan, napačno ali prepozno diagnosticiran, vendar temu primerno toliko bolj zanimiv za raziskovalce. V splošnem velja, da pri osebah s sindromom izgorelosti ne obstaja jasen pokazatelj v telesnih tekočinah, ki  bi bil zvišan ali znižan. S to trditvijo pa se ne strinjajo vsi raziskovalci, saj se med samim razvojem izgorelosti v telesu, odvijajo kemične reakcije izločanja hormonov stresa, ki dolgoročno puščajo posledice na psihičnem in fizičnem telesu.

 

Gre za problem pri katerem pretirano izčrpavanje v obliki deloholizma oziroma pretirane angažiranosti pripelje do psihofizičnega zloma. To je dolgotrajen proces samoizčrpavanja, ki je posledica neuspešnega deloholičnega prizadevanja, da bi z dosežki, ki so pomembni za samovrednotenje, ohranjali pozitivno samopodobo. Podaljšane izpostavljenosti delovnemu stresu so značilne predvsem za poklice, kjer zaposleni delajo z ljudmi v čustveno zahtevnih situacijah. Vendar kljub temu, da gre za stanje nastalo zaradi deloholizma, še ne pomeni, da je izgorelost posledica izključno deloholizma na delovnem mestu. Za to patologijo zbolijo tudi ljudje, kateri pretirano skrbijo za nepokretne ljudi, male otroke, družino...

 

Za izgorelost je značilna odsotnost čustev, ki se izmenjuje z izbruhi jeze ter agresije. Ljudje imajo labilno samopodobo, katerih samovrednotenje je pogojeno z uspešnostjo in prepoznavanjem le te. Gre za t.i. storilnostno samovrednotenje, ko oseba sebe vrednoti na osnovi odzivov na svoje dosežke. V kolikor taka oseba ne prejme pohvale ali je njeno delo celo ignorirano, to lahko sproži tesnobo oziroma razvrednotenje samopodobe, ne glede na to, kako uspešno je opravljena naloga. Tako stanje se navzven kaže kot potreba po popolnosti in izjemnosti, izrazita občutljivost za kritiko, sram ob neuspehu ali pretirana ustrežljivost. Hiperaktivnost se izmenjuje z občutkom nemoči in brezupa, strahom, tesnobo, izčrpanostjo motivacije, energije, ter smisla. Oseba težko preide v spanje, njena vitalnost je zmerna, prav tako delovna sposobnost.

   

Vzroki, ki privedejo do izgorelosti

 

Vzrok za izgorelost neke osebe nikoli ne more biti samo eden. Vedno gre za skupek različnih negativnih doživljanj določene osebe, ki povzročijo neravnovesje na energijskem nivoju človeka, ki se po dlje časa trajajočem stimulusu izrazi na psihičnem in fizičnem telesu. Največkrat gre tu za osebe, ki so nagnjene k samopotrditvi in so dlje časa pod psihičnim stresom. Da taka oseba preide iz blage izgorelosti v hudo je običajno potreben čustveno pretresljiv dogodek, ki se posameznika zelo dotakne.

 

Poznamo dve skupini dejavnikov:

 

- zunanji dejavniki (preobremenjenost z delom, nezadovoljivo nagrajevanje za delo, vedno večji pritiski na delavca, družba usmerjena v vedno večja hotenja...)

- notranji dejavniki (osebnostne lastnosti-perfekcionizem, togost, nezmožnost reči "ne", zanemarjanje lastnih želja...; nekatere bolezni- slabokrvnost, moteno delovanje ščitnice, kronična vnetja...)

   

Stopnje izgorelosti

Izgorelost glede na pojavnost in intenzivnost simptomov razdelimo na tri stopnje.

 

1. stopnja- "izčrpanost"

 

Oseba, ki se nahaja v prvi stopnji izgorelosti zanika občutek utrujenosti in slabega počutja. Kljub temu, da je tu že prisotna kronična utrujenost se oseba odloči, da rešuje nastale težave s še večjo storilnostjo. Okolica to opazi kot deloholizem. Simptomi, ki so lahko prisotni:

  • telesni: kronična utrujenost, bolečine, tahikardije, povišan krvni tlak, panični napadi, težave s prebavili, motnje spanja
  • čustveni: tesnoba, razočaranje, frustriranost, nemoč, razdražljivost, depresivni občutki
  • kognitivni: psihična utrujenost, manjša prožnost in sposobnost prilagajanja spremembam
  • vedenjski: deloholizem, odmik od ljudi, zanikanje utrujenosti in osebnih meja, prednost potrebam drugega
   

2. stopnja- "ujetost"

 

Pri tej stopnji se oseba počuti ujeta v svoji rutini. Na to se odzove z menjavo delovnega ali življenjskega okolja, vendar rutina ostaja. Tako se začnejo simptomi večati, nihanja v samopodobi so vedno bolj intenzivna. Simptomi, ki so lahko prisotni:

  • telesni: preizčrpanost, bolečine, glavoboli, upad energije zaradi občasne zmanjšane ravni hormona kortizola, alergije
  • čustveni: občutek ujetosti, odpor do dela, idealizacije, občutek krivde, jeza, samomorilne misli, želja po umiku
  • kognitivni: nihanje samopodobe, težave s spominom in koncentracijo
  • vedenjski: deloholizem, čustveni izbruhi, cinizem, grobost, odtujevanje od bližnjih, zanikanje potreb, menjava službe ali okolja
   

3. stopnja- "sindrom adrenalne izgorelosti"

 

V primeru, da oseba svojo izgorelost po drugi fazi še stopnjuje, nastopi adrenalni zlom. V tej fazi zmanjka moči celo za agresivnost, ki jo opazimo v predhodnih fazah. Osebe zapadejo v resignacijo, ki jo lahko zamenjamo z depresijo. Simptomi, ki so lahko prisotni:

  • telesni: upadanje energije, slabša imunska odpornost,nespečnost, senzorna občutljivost, tresenje, mravljinčenje, močna vrtoglavica, ulkus, akutni kolitis, infarkt, možganska kap
  • čustveni: močna tesnoba in strah, razočaranje, občutek odtujenosti, bes, sram, načrtovanje samomora, nemoč, odpor, otopelost, apatičnost, odsotnost čustev, občutek razvrednotenosti, akutna depresija, močna anksioznost, občutki groze, občutek ranljivosti
  • kognitivni: težave s spominom, izguba občutka za čas, izguba motivacije, izguba smisla in varnosti, oteženo odločanje, nezmožnost prilagajanja spremembam,nezmožnost koncentracije, trganje miselnega toka, motnje priklica, nezmožnost odločanja
  • vedenjski: nihanje med deloholizmom in izčrpnim mirovanjem, negativizem, izbruhi joka, prekinitev stikov, umik iz vseh dejavnosti, spanje, jokavost, zavračanje komunikacije, priprava na samomor ali samomor
   

Naturopatski pogled na izgorelost

 

Za izgorelost velja, da ne obstaja enak vzrok za nastanek te disfunkcije. Naturopat usmeri svojo pozornost na simptome, ki so pri posamezniku prisotni in glede na te simptome ugotovi vzrok, ki je privedel do teh težav. Vsako čustvo oziroma vsako negativno doživljanje ima svoj referenčni organ na katerega deluje. Tako se glede na prizadeti organ (simptom) ugotovi "čustveni šok", ki je bil za to osebo pomenljiv in je privedel do tako močnih disfunkcij. Vsak simptom naturopatu nekaj sporoča in vsak simptom nosi v sebi globoko sporočilo, ki ob dlje časa trajajočem stimulusu povzroči neravnovesje tako na psihični in fizični ravni, kot tudi na energijski.   

 

Naturopatski pristop pri izogrelosti

 

Kot prvo je za kronično disfunkcijo potreben "pregled danosti", s katerim se ugotovi morebitne negativne vzroke in vplive na to osebo. Nato vsak posameznik izpolni vprašalnik s katerim se pridobi okviren vpogled na kateri stopnji izgorelosti se oseba nahaja. Glede na dobljene rezultate se začne holističen pristop obravnav, katere vključujejo manualne tehnike, svetovanje o zdravem načinu življenja in sproščanju, svetuje se tudi uporabo ustreznih naravnih pripravkov (cvetnih esenc, oligoelementov, gemoderivatov...), če so ti potrebni.

      Avtor: Karin Jež

Pogost vzrok bolečine kolenskega sklepa je patelofemoralni bolečinski sindrom (PFBS). Je skupek  znakov in simptomov, ki so posledica porušene mehanike pogačice oz. spremenjene biomehanike spodnjega uda. Opisuje bolečino, ki se ponavadi pojavi na sprednjem delu kolena, okoli in pod pogačico in lahko izvira iz različnih stuktur: sinovialne ovojnice, subhondralne kostnine pogačice, vezivnega tkiva pogačice, retinakulov, narastišč ligamentov pogačice in tetive quadricepsa, infrapatelarnega maščevja, kože, živcev in mišic.

 

Patelofemoralni sklep je predel kolena, kjer se stikata distalni del stegnenice in pogačica. Le ta leži v svojem žlebu znotraj katerega se giblje vzdolž in vstran, izvaja tudi rotacije ter nagibe. Pogačica omogoča večjo razporeditev sil na stegnenico in varuje tetivo štiriglave stegenske mišice pri iztegu kolena, saj deluje kot vzvod.

 

Na podlagi dejavnikov tveganja in neravnovesja napetosti mehkih tkiv, se pojavi slabo ali nepravilno drsenje pogačice znotraj svojega žleba v sklepni površini stegnenice. Pri stabilizaciji pogačice je pomemben napetostni odnos med mišico vastus lateralis in vastus medialis.  Večja moč vastus lateralisa napram vastus medialisu in zakrčenost iliotibialnega traku, vlečeta pogačico izven svojega funkcionalnega vzorca gibanja.

 

Pomebno vlogo pri razvoju PFBS igrata tudi Q-kot in valgusni položaj kolen (‘’X’’ položaj). Prvi opisuje kot med kolkom in kolenom in se pri moških in ženskah razlikuje zaradi razlik v skeletu. Pri ženskah pa je kot večji zaradi širše oblike medenice.

 

Če se stanje ne popravi in zdravi, posledično privede do obrabe hrustanca - hondromalacije. V začetni fazi mikro-poškodbe hrustanca niso boleče, saj le ta ni oživčen. V kasnejši fazi pa  se zaradi povečanega izločanja sinovialne tekočine vname tudi sklepna ovojnica, kar začne povzročati bolečino.

           

KDAJ SE POJAVI BOLEČINA?

  • Pojavi se med gibanjem, ob večjih obremenitvah
  • Kadar je koleno skrčeno več kot 30 stopinj
  • Zelo boleče je klečanje in čepenje
  • Hoja po stopnicah navzgor, navkreber
  • Kolesarjenje
  • Vstajanje iz sedečega položaja
  • Med tekom
  Razvoju PFBS so podvrženi športi s ponavljajočimi poskoki, prežo, menjavami smeri, dolgotrajni teki (tek, odbojka, kolesarjenje, tenis, smučanje , rokomet, pohodništvo). Pogost pojav je tudi med otroci in rastočimi mladostniki, pri katerih je prisoten valgusni položaj kolen in pri ljudjeh, ki veliko presedijo v pisarnah.   DEJAVNIKI TVEGANJA:  
  • povečana notranja rotacija in addukcija kolka
  • šibkost abduktorjev in zunanjih rotatorjev kolka
  • dinamični Q-kot, valgusni položaj kolen
  • zunanja rotacija golenice in valgusni položaj petnice
  • upočasnjena ali zmanjšana aktivacija vastus medialisa
  • zakrčenost in  manjša eksplozivna moč štiriglave stegenske mišice
  • hipermobilnost pogačice ali majhna pogačica
   

KAKO POMAGAMO Z MANUALNO TERAPIJO?

  V akutni fazi pri lajšanju bolečine pomagajo počitek, hlajenje in pomoč protivnetnih analgetikov.   Če bolnik počiva in se izogiba aktivnostim, ki povzočajo bolečino, se le ta v nekaj tednih ali mesecih umiri, vendar pa niso odpravljeni biomehanski vzroki za PFBS in se bolečina zna ponoviti.   Potrebno je poskrbeti za vzpostavitev ravnovesja sil v predelu patelofemoralnega sklepa. Manualni terapevt naredi temeljito analizo spodnjega uda in ledvene hrbtenice. Upošteva odnose mehkih tkiv, položaj sklepov in posledične kompenzacije. V primeru otekline pomaga z nanosom kineziotapinga. V nadaljni obravnavi z uporabo različnih tehnik sprosti določene prenapete ali skrajšane  mišične skupine in pomaga pri izboljšanju položaja stopala, rotacije golenice in stegnenice, položaja kolen, kolka.   Za uspešno zdravljenje pa so izrednega pomena vaje, ki so usmerjene v aktivacijo in krepitev moči  štiriglave stegenske mišice, zlasti notranje glave (vastus medialis)  ter krepitev stabilizatorjev medenice in mišic kolka.   O napotkih za vaje si več preberite v zavihku SAMOPOMOČ.     Avtor: Karin Vokič

V sodobnem času praktično ni osebe, ki ni slišala za hernijo diskusa oz. hernijo medvretenčne ploščice, zato tokratni prispevek stremi predvsem k boljšemu poznavanju te težave in možnostih reševanja zapletov.     V kolikor želimo razumeti pojav hernije, je potrebno najprej upoštevati vlogo medvretenčnih ploščic, nato še mehaniko hrbtenice ledvenega dela ter nazadnje še združiti te informacije, upoštevajoč fiziološko staranje človeškega telesa s posledičnimi spremembami tako na strukturi kot funkciji prizadetega območja.   Medvretenčne ploščice (diskusi) imajo vlogo blažilcev pritiskov med dvemi vretenci, istočasno pa skrbijo za skladnost med temi in jih ohranjajo v neprestanem gibanju. V primeru, ko se zgornje vretence začne pomikati naprej nad spodnjim, se ploščica deformira v nasprotno smer (efekt ožemanja), kar poveča pritiske na ovojnice ploščice in vezi zadnje strani, ki posledično aktivirajo mišice z namenom ohranjanja skladnosti. Kot razvidno iz slike, se med gibi vretenca naprej ploščica izboči nazaj; obratno med gibi vretenca nazaj, se ploščica izboči naprej; med gibi v stran, pa je izbočenje proti nasprotni strani, medtem ko med zasuki ploščica izgubi na višini in njen celoten obseg se poveča.       Pri obravnavi mehanike hrbtenice ne moremo mimo dejstva, da se naše telo ne giba zgolj v eni ravnini hkrati, temveč vsak naš gib hrbta sočasno izzove gibe vretenc v več ravninah hkrati. Tako na primer nagib telesa v levo povzroči zasuk vretenc v nasprotno smer (desno). To pravilo sicer velja le za tiste situacije, ko je hrbtenica v nevtralnem položaju, saj v primeru nagiba trupa naprej in sočasnega nagiba v stran, vretenca sukajo v isto smer nagiba (Cook, 2003). Če upoštevamo prej opisane zakonitosti “gibanja” medvretenčne ploščice in zadnje opisano pravilo gibanja hrbtenice je jasno, zakaj so prav zasuki ali nagibi v predklonu, tako nevarni za akutno poškodbo medvretenčne ploščice. Sile vretenc se namreč seštejejo in potiskajo ploščico nazaj in v stran, kjer je tudi najmanjši upor hrbteničnih vezi (posteriorni longitudinalni ligament ščiti izključno zadnji del ploščice pred pretiranim izbočenjem, ne pa stranskega), kar pospešeno vodi do poškodb vezivno-hrustančnih obročev ploščice.   Deformacije medvretenčne ploščice delimo na več podkategorij:
  • bulging diskusa: simetrična izbočenost vseh strani medvretenčne ploščice, kot posledica izrazitih kompresijskih sil
  • protruzija diskusa: izbočenost ene izmed sten medvretenčne ploščice do 25%; rezultat stranske ledvene krivulje
  • hernija diskusa: izbočenost ene izmed sten medvretenčne ploščice nad 25%, z vidnimi poškodbami zunanjega obroča. Možno je, da vsebina izstopi iz ploščice (ekstruzija, sekvester); rezultat stranske ledvene krivulje in izrazitih kompresijskih sil.
  Simptomi in znaki, ki spremljajo poškodbe ploščice so odvisni od več dejavnikov - pritiska ploščice na vezi hrbtenice, pritiska ploščice na hrbtenjačni živec, otekanje poškodovanega dela ploščice ali obrambnega spazma mišic. Tako osebe s hernijo diskusa običajno občutijo bolečino ob hrbtenici (na eni strani!), bolečino v predelu zadnjice in kolka, razvije pa se lahko bolečina cele noge, če pride do vzdraženosti živca. Bolečine spremljajo še motnje senzibilitete v obliki mravljinčenja, občutkov hladu ali pekočih občutkov predelov odmaknjenih od mesta bolečine, ki pa sledijo specifičnemu poteku živca oz. mestu njegovega oživčenja (miotom, dermatom). Občasno se lahko pojavijo tudi krči mečnih mišic.   Pa so vse hernije tudi simptomatične!? Absolutno ne, kvečjemu obratno. Pregled literature (Brinjikji, et al. 2015) jasno orisuje dejansko situacijo in sicer, da je večina protruzij ali hernij nebolečih in ne povzroča nikakršnih težav. Še več, deformacije in poškodbe ploščic je potrebno (v določeni meri seveda) obravnavati kot naraven rezultat staranja tkiv, ki so vsakodnevno podvržena gibanju. Brinjikji in kolegi so tako s pregledom literature in znanstvenih objav prišli do zaključkov, da je med populacijo 20-letnikov razširjenost protruzij medvretenčnih ploščic že 30%, med populacijo 80-letnikov pa kar 43%. Poudariti je potrebno, da so pregledovali raziskave asimptomatične populacije - oseb, ki nimajo bolečin hrbta ali drugih simptomov vezanih na deformacije ploščice.     Na sliki je prikazano fiziološko staranje medvretenčnih ploščic, ki očitno govori v prid dejstvu, da niso vse deformacije in poškodbe ploščic tudi nujno simptomatične.    
"Degeneracija medvretenčne ploščice je lahko primarne (starostne) ali sekundarne narave (poškodbe, sistemske bolezni,..). Vsebina ploščice - nuclus polposus dehidrira in posledično hitreje propada vezivno-hrustančno tkivo obroča (annulusa). Vsebina postopoma predira lamelaste obroče in se pod vplivom zunanjih pritiskov premika v centrifugalni smeri proti zunanjim plastem obroča. Iz začetne deformacije bulginga, sčasoma pride do protruzije in kasneje še hernije medvretenčne ploščice. Izbočenje obroča ploščice, kasnejše vnetje zunanjih plasti ali predrtje vsebine ploščice, lahko vzdraži ali celo utesni hrbtenjačne živce, ki izhajajo vzporedno ob poškodovani ploščici."
  Miti in resnice o hernijah:
  • vsaka hernija povzroča bolečino - MIT
  • vsaka hernija mora biti operirara - MIT
  • hernija lahko nastane tudi brez “napačnega” giba - RESNICA
  • hernija se vidi na rentgenski preiskavi - MIT
  • ko mine bolečina, je hernija izginila - MIT
  • zakrčenost mišice piriformis povzroča enake bolečine kot hernija - RESNICA
  • hernija je rezultat napačnega gibanja dveh vretenc - RESNICA
   

Kako prepoznam, če mi nagaja hernija?

  Najpomembneje se je ozreti nazaj v preteklost in priklicati iz spomina, če je hrbet že delal težave. Z izjemo specifičnih poškodb hrbta (padci, prometne nesreče, ipd.), je hernija vedno posledica več let trajajoče nepravilne mehanike hrbtenice. Na te popačene vzorce nas telo običajno opozarja z obdobji bolj ali manj prisotnih bolečin spodnjega dela hrbta, predela zadnjice ali noge. Tipično deformacije medvretenčne ploščice povzročajo bolečino in okorelost gibov zjutraj ob vstajanju, po dolgotrajnejšemu sedenju in nasploh menjavi položajev po trajnejšem mirovanju ter seveda ob gibih, ki ploščico še bolj iztiskajo. Konkretno, simptomi levo-izbočene ploščice med četrtim in petim ledvenim vretencem se bodo poslabšali ob predklonu in nagibu v desno, medtem ko bo največje težave v pokončnem (nevtralnem) položaju, predstavljal zasuk trupa levo.    

Preverite, če je za vaše bolečine hrbta ali noge zares kriva hernija!

  Prosite nekoga, da se postavi za vami ali se postavite naravnost pred ogledalo. Opazujte v katero smer je bolj premaknjena vaša medenica. V primeru levo-izbočene ploščice (na sliki), bo vaš trup nagnjen v desno, medenica pa bo (v horizontalni ravnini) zamaknjena levo. Stranski položaj medenice je možno določiti tudi glede na razdaljo med medenico in prosto-visečo roko: manjša razdalja določa stranski položaj medenice, ta pa v obeh primerih opazovanja določa stransko krivuljo ledvenega dela hrbtenice.                                                        

SAMOPOMOČ

  V primeru, da vaše bolečine ustrezajo opisom in mehaničnim vzorcem gibanja hrbtenice, hkrati pa ste odkrili položaj vaše ledvene krivine glede na položaj medenice, priporočamo spodaj prikazani vaji. Te imajo namen izkoristiti mehaniko hrbtenice in sicer tako, da se izvaja obratne gibe, ki so pripeljali do prvotne deformacije ploščice. Prikazani vaji sta namenjeni za zmanjšanje deformacije levostranskega izbočenja ploščice.     Prva vaja: leže na trebuhu in naslonjeni na komolce, počasi vzdignite zgornji del trupa, medtem ko z dihanjem sproščate spodnji del hrbta. Zadržite se 45 sekund, ponovite 3krat.                                       Druga vaja: postavite se ob steno ter z levo roko potiskajte medenico v desno proti steni, pri čemer naj bo zgornji del trupa poravnan. Izvajajte počasne gibe, 3 serije po 15krat.      

Opozorilo strokovnjaka:

v kolikor vaše težave ne ustrezajo opisanim bolečinam, vzorcem gibanja hrbtenice ali položaju medenice v prostoru, se posvetujte z vašim zdravnikom.

      Cook, C. (2003) Coupling behavior of the lumbar spine: a literature review. Journal of Manual & Manipulative Therapy, 11(3): 137-145   Brinjikji, W., Luetmer, P.H., Comstock, B., et al. (2015) Systematic literature review of imaging features of spinal degeneration in asymptomatic populations. Americal Journal of Neuroradiology, 36(4): 811-816     Avtor: Jure Tušek

Starostna skupina nad šestdeset let je v industrializiranih državah najštevilčnejša in z razvojem družbe iz leta v leto raste. Najpomembnejši dejavniki, ki so pripomogli k temu pojavu so ustrezne prehranjevalske navade, fizična aktivnost in primerna zdravstvena oskrba.

 

Izbira zdravih obrokov je osnova iz katerih naše telo črpa hranilne snovi potrebne za delovanje vsake celice in s staranjem postane ta skrb še pomembnejša, kajti telesu je vedno težje izločiti škodljive, nepotrebne ali uporabljene snovi. Najpomembnejše pravilo ostaja »poslušanje« potreb organizma po novi energiji, ki je odraz zahteve različnih telesnih aparatov po novi energiji, med katere štejemo kot največjega porabnika prav mišični aparat.

 

Mišice poleg gibanja dovoljujejo telesu ustrezno oporo, skrbijo za ohranjanje telesne temperature, pomagajo pri kroženju telesnih tekočin in nenazadnje pripomorejo k stabilnejšemu psiho-emotivnemu stanju. Naštete naloge mišic so razlogi, zakaj je potrebno z leti paziti na nevarnost, da se zaradi življenjskega sloga opusti skrb za lastno telo, kar hkrati potegne za sabo občutke utrujenosti, napetosti in okornosti. Statičnost misli in telesa vodijo v začarani krog, iz katerega je velikokrat težko izstopiti in vadba ostaja glavno orodje s katerim se telo na eni strani uspešno obnavlja, na drugi pa ohranja pri optimalnem delovanju tudi možgane, ki kličejo po novih izzivih in dražljajih. Pomemben je torej tudi hormonski učinek na telo – pri vadbi se namreč v organizem sprostijo večje količine koristnih hormonov, med katerimi so nekateri odgovorni tudi za stanje zavesti ter na ta način preprečujejo starostno depresijo in vplive stresa ter hkrati povečujejo občutke zadovoljstva.

 

Pomanjkanje fizične aktivnosti neizbežno vodi do hitrejšega staranja, kar prevedeno v konceptu gibalnega aparata pomeni hitrejšo degeneracijo tkiv:

  • neaktivne mišice izgubijo svojo elastičnost, kar vodi do zmanjšane gibljivosti sklepov,
  • šibkejše mišice ne nudijo zadostne opore trupu in s tem vso breme trupa prenesejo na skelet,
  • upočasnitev metabolizma se pokaže v nabiranju odvečne telesne mase, ki poveča obremenitev na vse sklepne strukture,
  • upočasnjeno kroženje krvi vodi do slabše izmenjave hranilnih snovi in zastajanja katabolnih odpadkov v bližini sklepnega hrustanca.
 

Rezultat zgoraj navedenih pojavov so bolečine, ki izvirajo iz sprememb kostnega tkiva (mikrofrakture, osteofiti), pokostnice (vnetje), vezi (razteg ali ohlapnost), sklepne ovojnice (zadebelitev) in mišic, ki imajo nalogo zaščite samega obremenjenega sklepa.

 

Vloga osteopata je, da prekine začarani krog v katerem se je znašla oseba in da v skladu z zmožnostmi poskrbi za kar najboljšo porazdelitev obremenitev na ostale neprizadete sklepe. Med terapijami je veliko pozornosti usmerjene tudi na ostale vzroke degenerativnih sprememb, zato se poskrbi za izboljšanje obtoka krvi, drenažo odpadnih snovi in povečanje izkoristka metabolizma preko stimulacije prebavnih organov. Za piko na »i« poskrbi kranio-sakralna terapija, ki ima zaradi svojih prijetnih gibov pomirjajoč učinek na celo telo, saj zniža simpatikotonijo organizma. Individualno izvajanje vaj že med samim tretmajem pa prinese v življenje posameznika že pozabljene občutke dobrega počutja in nadzora nad lastnim življenjem.

    Avtor: Jure Tušek

Ali vaš malček udarja z glavo ob steno ali se vleče za uho? Kot druga najpogostejša otroška bolezen je vnetje srednjega ušesa ne le izredno nadležna in boleča za malčka temveč tudi veliko breme za starše. Vnetje srednjega ušesa se pojavi kar pri dveh od treh otrok vsaj enkrat v obdobju pred tretjim letom starosti. Je precej pogostejša pri otrocih, saj imajo še nerazvit mehanizem za drenažo srednjega ušesa. Evstahijeva cev, ki povezuje srednje uho z nosno-ustno votlino in služi čiščenju sluzi iz srednjega ušesa, je pri otrocih krajša kot pri odraslih, poleg tega pa je tudi v bolj vodoravnem položaju. To omogoča, da se okužba zgornjih dihal lažje razširi iz nosne votline proti srednjemu ušesu. Pogosta komplikacija vnetja je zatekanje srednjega ušesa in z njim povezano pretrganje bobniča. Vnetje se pogosto ponovi, najpogosteje v zimskem času.  
Znaki in simptomi:
  • bolečina v predelu ušes (včasih tako neznosna, da otrok začne udarjati z glavo v zid)
  • izcedek iz ušesa
  • zmanjšane reakcije na zvoke, začasno poslabšanje oz. izguba sluha
  • izguba ravnotežja
  • občutek polnosti v ušesu
  • vročina
  • slabost
Osteopatski pristop:
Številne znanstvene raziskave so potrdile uspešnost osteopatske obravnave otrok z vnetjem srednjega ušesa. Izsledki raziskav kažejo, da otroci, ki so bili deležni osteopatske terapije okrevajo hitreje, potrebujejo manj antibiotikov, imajo občutno manjšo možnost ponovitve vnetja srednjega ušesa ter zmanjšano verjetnost, da bo potreben operativen poseg. Osteopatska obravnava sodi med najvarnejše oblike zdravljenja in nima škodljivih stranskih učinkov.   Osteopatov pristop je celovit zato se ne osredotoča zgolj na uho ter simptome bolezni, temveč s svojim celostnim pristopom vrača telesu sposobnost, da se ozdravi samo. S svojim nežnim dotikom osteopat pomaga telesu izboljšati dihalne funkcije ter na ta način prispeva k izločanju sluzi iz telesa. Z obravnavo glave, ušesa, nosne in ustne votline, čeljusti z žvečnimi mišicami in predela vratu, osteopat pripomore k odpravi neravnovesij in napetosti v membranah, ki obdajajo centralni živčni sistem, sprosti trdno ustno nebo, pospeši drenažo limfe ter venske krvi in vrača normalen ritem telesnim strukturam. Ravnovesje v omenjenih strukturah vrača pretočnost telesnih tekočin in občutno izboljša splošno počutje.   Osteopatska obravnava ni nadomestilo za konvencionalno zdravljenje!
Reference:
Degenhardt, B. F., Kuchera, M. L., 2006. Osteopathic evaluation and manipulative treatment in reducing the morbidity of otitis media: a pilot study. J Am Osteopath Assoc. 106 (6): 327-334.   Mills, M. V., Henley, C. E., Barnes, L. L., Carreiro, J. E., Degenhardt, B. F., 2003. The use of osteopathic manipulative treatment as adjuvant therapy in children with recurrent acute otitis media. Arch Pediatr Adolesc Med., 157 (9): 861-866.   Steele, K. M., Carreiro, J. E., Viola, J. H., Conte, J. A. in Ridpath, L. C., 2014. Effect of Osteopathic Manipulative Treatment on Middle Ear Effusion Following Acute Otitis Media in Young Children: A Pilot Study. J Am Osteopath Assoc., 114 (6): 436-447.     Avtor: Nejc Mikič

Poln vdih ni mogoč brez polnega izdiha!   V svetu astma povzroča preglavice več kot 300 milijonom ljudi, domneva pa se, da je število precej podcenjeno. Za Slovenijo sicer ni točnih podatkov, vendar je delež verjetno primerljiv z ostalimi evropskimi državami, kjer približno 5-10% prebivalstva boleha za astmo.   Astma je kronična vnetna bolezen, ki jo zaznamuje preobčutljivost dihalnih poti na določene dražljaje, kar vodi v reverzibilno zoženje bronhijev. Napade lahko sproži veliko dejavnikov, med drugimi kajenje, sprememba klime, onesnaženost zraka, kemikalije, hišni ljubljenčki, prah. Astma spada med obstruktivne bolezni dihal, kar pomeni, da astmatiki dobršnega dela zraka pri izdihu niso zmožni izdihniti iz pljuč. Zelo pogosta je pri otrocih. V hujši obliki lahko zaradi izostanka otroka v šoli močno vpliva na njegov socialni razvoj ter uspešnost v šoli. Omeniti gre tudi finančne posledice astme, ki zaradi bolniške odsotnosti vpliva na starše, podjetja in zdravstveno blagajno.
Znaki in simptomi:
  • zadihanost, težko dihanje
  • piskanje ob dihanju
  • sprva neproduktiven kašelj, ki sčasoma postane produktiven z izločanjem sluzi
  • tesnoba v prsnem košu
Osteopatski pristop:
Pri ljudeh, ki bolehajo za kronično astmo pride do močne zakrčenosti in izmučenosti dihalnih mišic. Med njimi je vsekakor najpomembnejša trebušna prepona (diafragma), sledijo pa ji medrebrne (m. intercostales externi/interni/intimi) in podrebrne mišice (m. subcostalis), skalenske mišice (m. scalene), mišica obračalka glave (m. sternocleidomastoid), prsni mišici (pectoralis major, minor), sprednja nazobčana mišica (serratus anterior), zanemariti pa ne smemo niti trebušnih mišic (rectus abdominis, transverse thoracis), ki pri dihanju stabilizirajo prsni koš.   Osteopatski pristop se razlikuje glede na trenutno stanje astmatika, kar pomeni, da je med napadom potrebno delovati bolj pomirjevalno oz. inhibitorno, kot v obdobju mirovanja. Osteopat se osredotoča na optimizacijo funkcij omenjenih dihalnih mišic, povečanje gibljivosti sklepov prsne hrbtenice, sklepov med vretenci in rebri, gibanje ključnice in prsnice. Prav tako preveri stanje in po potrebi obravnava tudi vratna vretenca (C3-C5), ki oživčujejo trebušno prepono, zgornja prsna vretenca (T1-T6) ter živec klatež (n. vagus), ki tvorijo vegetativno oživčenje pljuč odgovorno za krčenje dihalnih poti. Sproščanje zakrčenih predelov mediastinuma (medpljučje), lobanje in celotnega prsnega predela pomaga pri odstranjevanju sluzi, limfe in venske krvi, in na ta način zmanjša zastoj tekočin v telesu, ki je značilna za astmatike. Osteopat je pri astmatikih pozoren tudi na sproščanje fascije vratnega in prsnega predela.   Obisk pri osteopatu ni nadomestilo za konvencionalno zdravljenje!   Reference: Medina Vasconcelos Lago, R. et al., 2015. Effect of osteopathic maneuvers in the treatment of asthma: review of literature. Manual Therapy, Posturology & Rehabilitation Journal, 13.   Parsons, J. and Marcer, N. (2006) Osteopathy: Models for Diagnosis, Treatment and Practice. London, Elsevier Churchill Livingstone 271-274.   Rowane, W. A. in Rowane, M. P., 1999. Osteopathic approach to asthma. The Journal of the American Osteopathic Association, 99 (5): 259-264.     Avtor: Nejc Mikič